Vojni rabelj? Posttravmatski sindrom

Med novoletnimi prazniki so ameriške in britanske medije polnile novice o vrsti tragičnih dogodkov, povezanih z vojnimi veterani, ki jim je preprosto “počilo”. Pod drobnogled smo vzeli posttravmatski sindrom, problem, s katerim se nihče ne želi zares ukvarjati.


V nedeljo je Benjamin Colton Barnes, 24-letni veteran iraške vojne, najprej streljal na skupino ljudi na zabavi v Seattlu, nato pa ubil čuvajko narodnega parka Mount Rainier. Barnes, čigar truplo so pozneje našli v globokem snegu sredi parka, je služil v izjemno problematičnem vojaškem oporišču Lewis-McChord, kjer so se zgodili še štirje drugi nasilni izgredi.

Mama Barnesove hčerke trdi, da je njen nekdanji partner trpel za posttravmatskim sindromom (PTSD), da je imel samomorilske težnje, sama pa je proti njemu vložila tudi začasni zahtevek o nepribliževanju. Ko je na sodišču zahtevala skrbništvo nad hčerko, je Barnesa opisala kot človeka, ki se hitro razburi, je jezen, depresiven in poln frustracij, v hiši pa je imel orjaško zbirko najrazličnejšega orožja.
Kot veteran, ki je skoraj tri leta preživel na terenu, je Barnes klasičen primer tega, kakšen učinek ima sindrom, ki ga ameriška vojska večinoma ignorira, na veterane in na (ameriško) javnost.

Epidemija samomorovPo podatkih Centra za novo ameriško varnost se število samomorov med ameriškimi vojaki od leta 2004 vztrajno dviga – čeprav v vojski služi ali pa je služil le en odstotek Američanov, nekdanji vojaki predstavljajo 20 odstotkov samomorov v ZDA.
Vojska se je zato zavzela za dejavno preprečevanje samomorov, a to po pisanju spletne strani policymic ni nujno pozitivno, saj naj bi bili razlogi za samomore vojakov tesno povezani tudi z načinom zdravljenja znotraj vojaškega ustroja, ki močno temelji na strogih vojaških kulturnih normah. Tako naj bi vojake, ki so poiskali pomoč, njihovi nadrejeni zaradi percipirane šibkosti diskriminirali in poniževali.
Vojaki in vojakinje, ki si vzamejo lastno življenje, niso všteti v število žrtev vojn, ki jih Američani bijejo v Afganistanu in Iraku. Med žrtve ne prištevajo niti njihovih družin, h katerim se iz vojne vrne popolnoma spremenjenen sin, mož, oče. Med letoma 2005 in 2009 je v bojih v Afganistanu umrlo 786 vojakov. V istem obdobju jih je zaradi samomora umrlo 1.202.

Črno oporiščeVojaško oporišče Lewis-McChord, od koder so Barnesa zaradi vožnje pod vplivom alkohola in neustrezne nošnje orožja izključili pred dvema letoma, je pritegnila pozornost zaradi močno razširjenih težav s posttravmatskim sindromom med vojaškim osebjem, ki se je vrnilo iz Afganistana in Iraka.
Pred letom dni je vojaški časnik Star and Stripes oporišče Lewis-McChord, ki je z okoli 100.000 nameščenimi eno največjih v državi, označil kot najbolj problematično vojaško oporišče v ZDA, v katerem so potekale številne kriminalne in vojaške preiskave zaradi vedenja in duševnega zdravstvenega stanja vojnih veteranov. To se je dogajalo, še preden je oporišče za leto 2011 postavilo neslavni rekord samomorov – teh naj bi bilo 12.

Družinske tragedije, umori …Zdravniki so posttravmatski sindrom strašljivo pogosto zaznali zlasti med pripadniki 5. brigade Stryker, ki je bila vpletena v težke spopade v Afganistanu v letih 2009 in 2010. Sodeč po vojaškem poročilu iz leta 2008, je PTSD ali hujšo depresijo imelo 18 odstotkov vseh vojakov iz Iraka in Afganistana. V Los Angeles Timesu so Lewis-McChord v članku prejšnji teden označili za “oporišče na robu”.
“V zadnjih dveh letih smo imeli 24 primerov, v katere so bili vpleteni oboroženi vojaki iz tega oporišča,” je za časnik povedal policijski načelnik iz bližnjega Lakewooda. “Dogajali so se zastraševanje, zalezovanje z orožjem, napad s poškodbo, nasilje v družini, streljanja iz vozil …”
Daily Mail navaja pet najhujših primerov, ki jih je policija obravnavala med vojaki Lewis-McChorda. 19-letni vojak Dakota Wolf, ki je iz oporišča dezertiral novembra, je obtožen umora 19-letnega dekleta. 38-letni narednik David Stewart je aprila po avtomobilskem bežanju pred policijo ubil sebe in svojo ženo. Njunega petletnega sina so našli doma mrtvega.

24-letna vojakinja Ivette Gonzalez Davis je bila leta 2010 obsojena na dosmrtno zaporno kazen, potem ko je ustrelila dva vojaka in ugrabila njunega dojenčka. Narednik Sheldon Plummer je bil obsojen na 14 let zapora, ker je leta 2010 zadavil svojo ženo. Nekdanji vojak Kevin William Harpham pa je priznal, da je podtaknil bombo na shodu v spomin na Martina Luthra Kinga. Obsojen je bil na 32 let zapora.
Vojna na vseh, vpletenih v njo, neizogibno pusti globoke in trajne posledice, peščica izmed prizadetih pa se v psiholoških blodnjah spremeni v nekakšne agresivne, celo morilske robote, ki vidijo sovražnika tako v svojih rednih nočnih morah kot med člani lastne družine ali širše okolice. Spet drugi preprosto ne morejo živeti z zapuščino vojne, ki jim je ‘ostala v glavi’, in se odločijo agonijo prekiniti.
“Nenehna bitka”A oporišče v Tacomi še zdaleč ni edino, iz katerega poročajo o takem “odklonskem” in patološkem vedenju. Za božič je tako 26-letni veteran afganistanske vojne z Aljaske 14-letnemu dekletu vbrizgal smrtonosni odmerek heroina. Sean Warner je bil nekdanji vojaški zdravnik, ki naj bi po besedah svojcev imel posttravmatski sindrom in se je po vrnitvi iz Afganistana zatekel v svet mamil.
Prazniki so bili usodni tudi za britanskega veterana, 29-letnega Dana Collinsa, ki so ga na novega leta dan našli obešenega v kamnolomu. Njegovo dekle Vicky Roach je za BBC povedalo, da je bilo življenje zanj, potem ko je bil v Afganistanu dvakrat ustreljen, njegova tesna prijatelja pa sta v spopadih umrla, “nenehna bitka”. “Če izgubiš roko ali nogo – ne smete me razumeti napačno, to je grozno -, se s tem spoprimeš in greš naprej. On pa ni mogel naprej. Zanj je bil vsak dan nova bitka,” je povedala Roacheva, ki je dodala še, da je Collins že prej skušal storiti samomor, organizacije pa poziva, naj storijo več za vojake s posttravmatskim sindromom.

Zgodovina sindromaPoročila o posttravmatskem sindromu segajo že vse v 6. stoletje pred našim štetjem, v čas starih Grkov. Leta 490 pr. n. št. je tako grški zgodovinar Herodot med maratonsko bitko opisal primer atenskega vojaka, ki med vojskovanjem ni dobil nobene poškodbe, je pa nemudoma oslepel, ko je bil priča soborčevi smrti.
Med drugo svetovno vojno je bila ena desetina vojakov hospitaliziranih zaradi duševnih motenj in po 35 dneh neprekinjenega boja jih je kar 98 odstotkov izmed njih kazalo določene duševne motnje.
O posttravmatskem sindromu se je v ZDA veliko govorilo tudi po vojni v Vietnamu v 70. letih.
A 40 let pozneje se o motnji piše le, ko se zgodi najhujše. Zelo lahko je vojaka, ki “se mu strga”, zreducirati na eno “gnilo jabolko” in na zadevo pozabiti – do naslednjega primera. A tema ostaja velik tabu, zlasti v ameriški in vojaški družbi, kjer na vojake kljub vsem glasnim kritikam na račun obeh aktualnih vojn še vedno gledajo kot na nezlomljive narodne heroje.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s